petek, 31. avgust 2007
ponedeljek, 27. avgust 2007
Človekov najboljši prijatelj
Obstajajo bitja na tem planetu, ki te lahko imajo brezpogojno rada. Ki sicer marsikdaj ušpičijo kako pizdarijo, ki je takrat reeees ne bi bilo treba, a so že v naslednjem trenutku pravi mali angelčki. Obstajajo majhna bitja, ki ti ne zamerijo, da včasih nimaš časa za njih, ampak so nadvse srečna in hvaležna, ko si ga vzameš. In obstajajo bitja, ki pridejo do tebe, pa naj je to lep ali manj lep dan zate in ti nudijo njihovo družbo. Zato nikoli ne zavračajte teh bitij, kajti s časom boste ugotovili zakaj so človekov najboljši prijatelj.
četrtek, 23. avgust 2007
Se mar Lumpi moti?
Lumpi, mene so moji starši učili, da morem PREDEN prečkam cesto pogledati levo-desno-levo. Daj povej prosim svojim staršem, da so te narobe naučili. Pa ne se sekirat, saj zdaj veš kako je treba. ;)
ponedeljek, 20. avgust 2007
Slovenija, moja dežela!
Moja dežela, to je njena lepota.
Moja dežela, mi smo njeni ljudje.
Lepota dežele, je sloves njen,
njeni ljudje smo njeno ime
Ponosno ime.
Moj najljubši TV oglas, ever!
petek, 17. avgust 2007
Sparova pärty ulica
Prijatli, obrodile so trte vince nam sladko,
ki nam oživlja žile, srce razjasni in oko,
ki vtopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi,
ki vtopi vse skrbi v potrtih prsih up,
v potrtih prsih uuup buuudi.
Prešeren, ti si po moje bil tak pärtyglaž, da sjaos! :)
ki nam oživlja žile, srce razjasni in oko,
ki vtopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi,
ki vtopi vse skrbi v potrtih prsih up,
v potrtih prsih uuup buuudi.
Prešeren, ti si po moje bil tak pärtyglaž, da sjaos! :)
ponedeljek, 13. avgust 2007
Da živeme, da vlademe!
Za mano je 11 prekrasnih dni, katerih ne bom nikoli pozabil. Če sem šel na potovanje nekoliko zmeden (kot vidite na sliki), sem nazaj prišel pomirjen in duševno očiščen, pripravljen na nove življenske izzive.
Kuka, Furc in Šwed … hvala, da ste bili z mano! Bilo je noro, bilo nezaboravno!
Vso dogajanje sem združil v malo daljši pärty-potopis, ki sem ga pisal kar v poljudnem, nekodiranem stilu. Če se komu ljubi brati, vuala …
1. dan, sreda 1.8.2007
Po avtocesti smo pičili mimo Zagreba za Novi sad. Moja žlahta v Beočinu, pri Novem sadu, nas je že nestrpno pričakovala. Marica (moja tetka) je ravno 1. avgusta praznovala svoj rojstni dan, zato smo se ustavili v Rumi, da jo razveselim s šopkom. Mlada gospodična mi je za 10 € naredila prelep buket, ki sem ga spredaj v avtu zadnjih nekaj kilometrov komaj držal v naročju. :)
Ker je bila tema in oznake krajev samo v cirilici (ki smo jo nekak že pozabili), smo zalutali na tamkajšnjih cestah, se vozili po nekem narodnem parku in komaj žive muke našli Beočin.
Ko smo se pripeljali izpred hiše, so takoj vsi pritekli ven in že smo vpili od navdušenja in se objemali. Sorodnikom sem predstavil svoje prijatelje in komaj smo se vsedli za mizo, je že Stevo (tetkin sin, moj bretranec) iz hladilnika zvlekel marelično rakiiiicu. Stevo je bil vidno navdušen nad našim toastom "Oooooooogaaaaaabnooooo!" Sledila je noč pogovorov, solz in smeha ob spominih na stare čase, poslušanja Cece ter seveda pitja rakice, piva i vina. Olajlo!
2. dan, četrtek 2.8.2007
Na drug dan sta nas soseda Nada in njen mož Veca (oba že v penzionu) povabila na kafu. Nazadnje sem jih namreč videl pred 17-imi leti. Takrat sem bil zadnjič pri njih. Od takrat se je precej stvari spremenilo. Nekateri meni ljubi ljudje so za vedno odšli, spet drugi so se odselili. Pa vseeno je lepo bilo slišati, kako so se njihova življenja razvila od takrat in kako danes živita. Še vedno sta nadvse prijazna in dobrosrčna. Veca mi je že navsezgodaj (ko sem bil mačkast) ponudil njegovo domačo rakicu, iz grozdja. Vendar sem jo raje hvaležno odklonil in se priporočal za zvečer. :) Po zajtrku (v času kosila) smo se s Stevotom odpravili ogledat Novi sad in tamkajšnjo trdnjavo. Hladno pivo na terasi, s pogledom na mesto, je bilo nepoplačljivo. Ko smo se odžejali, smo pičili v njihov največji nakupovalni center, kjer se nam je dobesedno zgodilo. Ko namreč prideš v trgovino, ki je odlično založena in na policah vidiš blagovne znamke, ki jih sploh ne poznaš, se počutiš kot Alica v čudežni deželi. Stevo nas je samo gledal, kako smo tekali naokrog in vse, kar se nam je zdelo, da rabimo, v prekomernih količinah zlagali v voziček. Račun – 100 €.
Zvečer smo se s Tanjo (Maricina hčerka, moja sestrična) in Stevotom odpravili na plažo ob reko Dunav, si namočili noge in si privoščili hladno pivce v tamkajšnji restavraciji. Kuka, Furc in jaz smo se nazaj peljali v jugotu od Tanje in po poti nam je kuka razlagala, da so oni doma imeli stoenko, tam nekje godine DEVESETE …… :) Evo, že se je razleglo krohotanje po celem jugotu. Sledil je še en večer pogovorov, odlične pijače in jedače. Seveda smo poskušali tudi Vecovo rakicu. Bila je enkratna.
3. dan, petek 3.8.2007
Ko smo vstali, spakirali in se poslovili od Marice, Tanje, Stevota, Bojana (še en bretranec) ter malega Ognjena (Tanjin 5 letni sin, ki je jokal in hotel iti z nami), Vece in Nade, smo se odpeljali naprej proti Beogradu. Tam smo obiskali trdnjavo Kalimegdan (iz katerega se izredno lepo vidi, kako se Sava steka v Donavo),
nato pa še 
Kuču cviječa (Titov grob), ki je napram 17-letnim spominom sedaj deloval dosti bolj skromen in zapuščen. Redko kje smo videli kakega človeka in tudi zbirka daril, ki jih je Tito prejel iz vsega sveta, je zelo okrnjena. Prijazen gospod v Muzeju nam je na dolgo in na široko objasnil njegove resnice in videnja o Titu, takratnih dogodkih, sedanjih ureditvah v državah ex-Jugoslavije, sproti pa dodal še kako teorijo zarote. Ko smo se od njega uspeli posloviti, smo pičili naprej za Ohrid. Vožnja je bila dolga in naporna. Med potjo smo od Stevota prejeli SMS: "OOOOOOOGAVNO .... prd .... gde ste LJUDI?". Nasmejali smo se do solz in mu seveda odgovorili. Na mojo žlahto smo naredili tako velik vtis, da so nas, preden smo šli, kar nagovarjali, da se naj na koncu vrnemo. Celoten preostanek izleta sem od Marice, Tanje in Stevota prejemal SMS-e, kje smo, kaj počnemo in kako se imamo. Familija je pač familija, kri je debelejša od vode, kot pravijo.
Ker smo v Skopju zavili narobe in kar naenkrat pristali na Kosovski meji ter se mogli obrniti, smo v Ohrid prispeli šele ob 2:00 zjutraj. Poklical sem prijatelja Perota, da nas je prišel iskat. Na kratko nam je pokazal jedro mesta in nas odvedel v eno od Burekčinic, da smo se najedli. Naslednje tri noči smo prespali kar pri njemu doma, čeravno je on že naslednji dan odšel nazaj za Slovenijo. Doma stanuje še njegova nadvse prijazna mama Nada.
4.dan, sobota 4.8.2007
Pero je v soboto (še preden je odšel) nekega prijatelja prosil za čoln in smo odveslali po jezeru, se kopali v kristalno čisti vodi in videli dogajanje na tamkajšnjih plažah. Velikanske gneče nališpane in spedenane mladine, ki fešta ob glasni muziki. Ko smo se vrnili v našo sobano, smo spoznali nekaj članov Perotove familije. Ko mi je žena enega od Perotovih bratov (ima jih 3 in 2 sestri) rekla Dobro večer, sem ji odzdravil kar z »dobra šečer!« in že smo se režali. Mali Vitorče, Perotov nečak, je izpadel kot mini-me. Ko sem ga gledal, kako niti za sekundo ne more biti pr miru in skos more neke štose izvajat, sem v njem videl sebe. Mali je faca!
Zvečer smo se vsedli v taksi ter se odpeljali v nočni lajf Ohrida. Če smo poprej izvajali štajerske kobre in supermane, smo to noč izumili štajersko glisto (vam ob priliki pokažemo). Je pa zanjo zaslužna Vodka trojka. :)
5. dan, nedelja 5.8.2007
Na drug dan, ko smo se nekak k sebi spravili, sem spoznal Nadinega brata, ki jo je ravno obiskal. Mi je razložil, da je 3 leta starejši od svoje sestre Nade (drugače 70) in da je sedaj 75. Faca! :) Perotova žlahta je tako prijazna, redko kje srečaš še tako srčne ljudi. Po zajtrku smo poklicali Milko, neko znanko enega Kukinega prijatelja, ki ji pošilja 2 flaši terana, da ji jih predamo. Milka nam je kar ponudila, da se nekje dobimo in nam malce pokaže Ohrid. Če je poprejšnji dan bilo lepo sončno vreme, je ta dan deževalo. Z dežniki smo se odpravili v mesto, tam spoznali Milko in njenega fanta Kristjana, ki sta nama v parih urah pokazala Ohrid. Vso zgodovinsko bogastvo Ohrida, s tolikimi in tolikimi prelepimi Manastirji (pravoslavnimi samostani) in cerkvami, bi kar spustili, če ne bi bilo Milke in Kristjana. Ohrid namreč ima 365 pravoslavnih cerkva, toliko, kot je dni v letu, vendar nismo vseh pogledali, brez skrbi. V enem od Manastirjev sem za mojo pokojno babico, ki je poprejšnji dan imela rojstni dan, prižgal svečko. Čeravno je bila evangeličanka, ljubezen do bljižnjih ne pozna meja in v pravoslavnih cerkvah jo je moč začutiti.
V enem kafiču, kjer smo z našima novima prijateljema in Kristjanovo sestrično Jano, ki smo jo naključno srečali v enem od večjih Manastirjev, sem jaz neroda zlomil veliko zrcalo. WC je bil namreč tako ozek, da sta se v hodniku 2 človeka težko zamenjala in ko je vstopila neka ženska, sem zadel ob zrcalo, ki se je dobesedno sesulu na tla. Bjonda se je samo nasmejala, me pogledala in dejala: »7 let nesreče, a?«. Od sramu sploh nisem vedel, kam naj gledam. Kar naenkrat je pridrvelo vso osebje lokala in so vsi bulili v ta premajhen hodniček, kaj se je zgodilo. V tem času sva se z bjondo že zamenjala, tako da je izgledalo, kot da je ona povzročila neroden pripetljaj. Ona je izginila v WC, jaz pa v neznano. :)
Še preden sta Milka in Kristijan pičila za Skopje, kjer Milka dela kot zdravnica, Kristjan pa prevajalec iz angleščine v makendonščino, nas je Milka povabila, če se bomo slučajno potikali kaj po Skopju, da pri njej prespimo. Ko smo se poslovili, smo šli valda na plesku i čevape sa kačkavalom (oni tako pravijo mastnemu siru). Mmmmmmm, njami! Po kosilu/večerji smo se odpeljali na drug konc jezera v Sv. Naum, kjer stoji eden najstarejših Manastirjev. V milini prekrasne noči in ob šumenju valov jezera smo nekaj minut pred zaprtjem cerkve stopili vanjo in si jo ogledali. V njej je Sv. Naum pokopan in legenda pravi, če na grob položiš glavo, slišiš bitje njegovega srca. Šwed, jaz in Furc smo vsi poskusili, vendar brez uspeha. Kot smo dan pozneje ugotovili, smo poslušali na napačnem mestu. Najbolj je zgrešil Furc, ki je srce predvideval tam, kjer so baje noge. :) Kuka ni poskušala, razlog: poškodovano koleno.
Na poti nazaj smo se ustavili v trgovini in prodajalko pozdravili z Dobra-ta-ta večera-ta-ta. Spet ena monti-pajton situacija, ko samo bruhneš v smeh. Ampak oni res govorijo vse na ta-ta, pa si tega nočejo priznati. Face! Nadi smo želeli kupiti neko darilo v zahvalo za nočitev, vendar razen špecarije niso imeli nič drugega. Kalodont ali tamponi pa tudi nekak niso primerno darilo, zato smo se odločili, da ji naslednji dan kupimo nekaj lepega. Odpeljali smo se proti domu.
Ko smo se očedili za night-life, smo se s taxijem SUZUKI plus (eden od Perotovih prijateljev) odpeljali v diskač in na tc-tc-tc plesal in pil do jutranjih ur.
6.dan, ponedeljek 6.8.2007
Zjutraj smo spakirali cule, se poslovili od Perotove mame, in pičili za Skopje. V Ohridu smo se ustavili in mami kupili lepo majhno vazico z rdečo vrtnico v njej in ji odpeljali na dom. Kljub temu, da smo se že poslovili, smo ji še enkrat pozvonili in bila je zelo vesela darila. No, naposled smo le odfrčali proti Skopju, saj smo si rekli: Če nam kdo nudi brezplačno prenočišče, zakaj ga ne bi izkoristili. Ob iskanju Manastirja Sv. Jovana Bigorskega (v katerem naj bi se nahajal eden od treh obstoječih ikonostasov (stena z ikonami, ki ločuje oltar od prostora za vernike) iz orehovega lesa in kjer delajo baje fenomenalno kislo mleko, ki je tako trdo, da ga lahko režeš), smo večkrat zalutali s poti. Ker nismo želeli prepozno priti v Skopje, smo nehali iskat manastir in šli naprej za makedonsko prestolnico. Ko smo prišli v mesto, smo se dobili z našo prijateljico Milko, Kristjanom ter Milkinim bratom Filipom (študentom stomatologije), ki so nas odpeljali v restavracijo s tradicionalno makedonsko hrano. Jedli smo vsega po malem. Mmmmm, njami! Pred jedjo seveda opet rakica, med jedjo pa njihov traminec. Bil je lep večer pogovorov in smeha.
Po večerji smo šli v enega od tamkajšnjih barov na pivo, kjer smo ponovno srečali Jano in njenega sodelavca iz Dunaja. Znamenitost bara je, da v njem dobiš arašide in med jedjo olupke mečeš kar po tleh. So namreč dobri za nego talnega lesa. In valda smo si dali duška! :) Ko lokal zaprejo, dajo stole na mize in vse lepo pometejo, da obiskovalci na drug dan spet lahko v miru delajo nesnago. :)
Ura je bila že pozna, zato sta Milka in Kristjan odšla domov (Milka je zjutraj delala), pravtako Jana in njen sodelavc (sta imela zjutraj nek poslovni sestank). Je pa zato Filip ostal z nami in nas odpeljal v enega od tamkajšnjih barov, kjer se ga fešta. Sledil je spet žur olajlo!
7.dan, torek 7.8.2007
Ko smo se zbudili in pozajtrkovali, smo si s Filipom in Kristjanom šli ogleda par kulturnih znamenitosti Skopja. Največji vtis na nas je naredil leseni ikonostas v enem od tamkajšnjih manastirjev. Posebnost tega ikonostasa je, da je izrezljan iz orehovega lesa. Delali so ga 7 let in še danes jim ni jasno s kako tehniko. Ker so kosi kar v celoti izrezljani. Nič ni narejeno po delčkih in zlepljeno skupaj. Noro, res. Za videt! Pravtako velik vtis na nas je naredil voden ogled po njihovem nacionalnem muzeju. Ponavadi prideš v muzej in ti je bolj ali menj vse kr neki, ker ne veš, za kaj se gre in se ti ne ljubi brat, zato vse na hitro preletiš. Tukaj si je pa vodička vzela čas za nas 4 in Filipa ter nas popeljala skozi njihovo zgodovino. Vmes sem se zalotil, da sem jo poslušal kar z odprtimi usti, tako zanimivo mi je vse bilo. Prau orisala nam je takratno življenje.
Popoldan smo se dobili še z Milko in se skupaj odpeljali na Vodno planino (eden od hribov, na katerega meji mesto). Razgled je bil prekrasen. Videli smo celo Skopje. Tudi tam smo obiskali enega od Manastirjev ter sosednjo restavracijo, kjer smo ponovno jedli njihove domače jedi. A tokrat s prekrasnim pogledom na mesto. Na poti domov smo se ustavili nekje na polovici hriba in mesto pogledali že v žaru nočnih luči. Prelep pogled na utrip mesta, ki si ga poprej poznal samo iz knjig ali televizije.
Ker smo na drugi dan šli že navsezgodaj na pot, smo ta večer šli samo še na sadne kupe (z zmrznjenim sadjem, ne vem zakaj) v enega od lokalov ob reko Vardar (Od Vardara pa do Triglava, od Đerdapa pa do Jadrana …. saj poznate?). Zvečer smo se poslovili od Kristjana in šli spat. Spali smo kar na tleh njihove dnevne sobe, v spalkah. In to ne na njihovo željo, marveč na našo. Šli smo se pač tabornike.
8. dan, sreda 8.8.2007
Navsezgodaj smo se spakirali, se poslovili od Milke, ki se ji je že mudilo na delo ter s Filipom odšli proti našemu avtu. Ko smo prtljago odložili, nas je Filip počastil s kavo in fuuuul dobrimi sendviči, v enem od bližnjih barov (po mnenju Filipa, ki nikoli ne meša ribe z mlečnimi izdelki :), baje najboljši sendviči v mestu. S kuko sva si namreč zaželela sendvič s tuno in jajci ter sirom, pa nama je Filip sir dobesedno odsvetoval, ker to pri njih nikoli ne mešajo). Poslovili smo se od Filipa ter odfrčali proti Dubrovniku. Obšli smo Albanijo, Kosovo in Črno goro, ker so nam jih odsvetovali (ni še varno) ter se ponovno peljali skozi Niš, kjer smo se ustavili na kavici. Skozi Niš teče dobesedno rdeča reka. Smo samo bulili. Ko smo med potjo prečkali Bosno, nismo mogli verjeti lastnim očem. Bosna je takooooo lepa. Vozili smo se po južnem delu ob reki Drini. To ti vmes kar dah zastane, ker je tako lepo in pristno. Te mogočne kotline in gozdovi, travniki in bregovi. Na cestah pa milijon enih majhnih tunelov, v katerih ni luči, ampak si svetiš sam. Bila je tišina, večinoma smo bili sami na cesti, nad nami pa zvezd nebroj za luč. Noro!
Po dolgi in kar se sedenja tiče dokaj naporni poti (svaka čast Swedu, ki je by the way ves dopust sam šofiral), smo končno prispeli v Dubrovnik. V kampu Solitudo (priporočamo!) smo postavili svoj šotor in precej zmatrani šli spat.
9. dan, četrtek 9.8.2007
Po zajtrku na armafleksih, smo odcapljal dol po hribu na plažo, kjer smo uživali ob bevandah, piru in se kopali ves popoldan. Ambient je fenomenalen … pogled na sosednje otoke, mogočen most dr. Franje Tuđmana, velikanske potniške ladje, ki plujejo v pristanišče … res, adijo pamet!
Popoldan smo se očedili in z busom (v katerem smo se skoraj skuhali) odpeljali v stari del mesta, kjer je glavno dogajanje. Ravno za las smo še ujeli, da smo lahko stopili na trdnjavo Lovrijenac (drugače poznana kot Gibralatar Dubrovnika), ki kot en kitajski zid, po katerem lahko hodiš, obkroža stari del mesta. Doživeli smo prelep sončni zahod nad mestom. V enem od restavracij, kjer smo si zdilali liter brezplačnega vina, smo jedli lignje in ribe, jim popili precej domačega belega vina oranžno-rdeče barve (4 litre) ter z hišnim muzikantom (na kitari) peli hrvaške zimzelene. Na poti do enega od nočnih klubov smo zvrcnili še liter Long Island Ice Tea in nato pozno v noč žural v tam trenutno najbolj IN lokalu.
10. dan, petek 10.8.2007
Ko smo se zbudili, spakirali in odjavili v kampu (plačali smo samo en dan, kljub temu, da smo prenočili 2 noči), smo se podali naprej proti Neumu (edini kraj, s katerim Bosna meji na morje) ter zavili proti Mostarju. Pred tem smo se ustavili še v Međugorju, kjer smo prižgali svečke za naše pokojne in šli naprej za Mostar. Staro jedro Mostarja je sanjsko, celo je iz kamnov, po ozkih ulicah se sprehajajo ljudje in ves čas vohaš prijetne arome. Človek bi tam kar živel, tako lepo je. Imajo lokal Alibaba, ki se nahaja dobesedno v jami/skali. Ima take majhne separejčke s pouštri po tleh in vse je v orientalskem stilu. Za rešetkami v skritih kotičkih stojijo odprti zaboji polni zlatnikov, na katere kaplja voda iz jamskih sten. Hudo! Tam smo si privoščili kavico. Moram priznati, eden meni najlepših lokalov, ever! Pa vsi veste, da sem jih obiskal že mnogo! :)
Žal nas je preganjal čas, zato smo se odpeljali naprej za Sarajevo. V sarajevu smo avto kar parkirali na enem od parkirišč in šli v night life. Jedli smo pljeske i čevape sa kajmakom, čebulo in jogurtom zraven. Tako dobro, da smo si lizali prste (vsak svoje seveda). To noč smo prežural v dveh od mnogih Sarajevskih lokalov in prenočili kar v avtomobilu na parkirišču. Če je zvečer bil parking poln avtomobilov, je sredi noči naš bil edini. Nekje ob polšestih zjutraj smo se prebudili, ker smo na parkingu zagledali policiste in se zbali, da smo zabredli v težave (na parkingu je prepovedano spat v avtu), vendar policaja sta se samo ustavila, da v miru pojesta burek. :) No, mogoče nas pa nista opazila od povsem zarošenih stekel, kot da bi snemali Titanic 2. del. In že smo drnjohali naprej.
11. dan, sobota 11.8.2007
Zjutraj, ko smo se zbudili in se kar sredi parka oblačili in čedili, nam je prijazna gospa v sosednji trgovini ponudila, da avto zapeljemo izpred njene trgovine, da bo nanjga pazila, medtem ko bomo mi v mestu. Saj baje zelo radi vdirajo, misleč da najdejo denar. Gospe smo pozneje v zahvalo podarili kavo.
Tekom dopoldneva smo se potikali po Baščaršiji (Sarajevski stari trg) ter nakupovali darila za naše sorodnike in prijatelje, popoldne smo pa pičili proti domu. Po poti smo se še ustavili v Visokom, kjer so našli ostanke piramide. Ker je deževalo smo ogled opravili kar iz avta. Prijazen starejši gospod nam je v nekem katalogu kar s prstom skozi okno pokazal kaj vse se da videt in že smo šli naprej.
Po poti domov smo se ustavili še v Jajcu (A must be!), pogledali tamkajšnje slapove, po naključju srečali bobnarja Gašperja (svet je res majhen) in pičili proti severu na avtocesto ter drveli proti domu, kot da ne bi bilo jutra.
Če zlomljeno zrcalo za marsikoga pomeni 7 let nesreče, bom jaz izjema, kajti zame to pomeni začetek nove ere. ;)
PÄRTY!
Kuka, Furc in Šwed … hvala, da ste bili z mano! Bilo je noro, bilo nezaboravno!
Vso dogajanje sem združil v malo daljši pärty-potopis, ki sem ga pisal kar v poljudnem, nekodiranem stilu. Če se komu ljubi brati, vuala …
1. dan, sreda 1.8.2007
Po avtocesti smo pičili mimo Zagreba za Novi sad. Moja žlahta v Beočinu, pri Novem sadu, nas je že nestrpno pričakovala. Marica (moja tetka) je ravno 1. avgusta praznovala svoj rojstni dan, zato smo se ustavili v Rumi, da jo razveselim s šopkom. Mlada gospodična mi je za 10 € naredila prelep buket, ki sem ga spredaj v avtu zadnjih nekaj kilometrov komaj držal v naročju. :)Ker je bila tema in oznake krajev samo v cirilici (ki smo jo nekak že pozabili), smo zalutali na tamkajšnjih cestah, se vozili po nekem narodnem parku in komaj žive muke našli Beočin.
Ko smo se pripeljali izpred hiše, so takoj vsi pritekli ven in že smo vpili od navdušenja in se objemali. Sorodnikom sem predstavil svoje prijatelje in komaj smo se vsedli za mizo, je že Stevo (tetkin sin, moj bretranec) iz hladilnika zvlekel marelično rakiiiicu. Stevo je bil vidno navdušen nad našim toastom "Oooooooogaaaaaabnooooo!" Sledila je noč pogovorov, solz in smeha ob spominih na stare čase, poslušanja Cece ter seveda pitja rakice, piva i vina. Olajlo!2. dan, četrtek 2.8.2007
Na drug dan sta nas soseda Nada in njen mož Veca (oba že v penzionu) povabila na kafu. Nazadnje sem jih namreč videl pred 17-imi leti. Takrat sem bil zadnjič pri njih. Od takrat se je precej stvari spremenilo. Nekateri meni ljubi ljudje so za vedno odšli, spet drugi so se odselili. Pa vseeno je lepo bilo slišati, kako so se njihova življenja razvila od takrat in kako danes živita. Še vedno sta nadvse prijazna in dobrosrčna. Veca mi je že navsezgodaj (ko sem bil mačkast) ponudil njegovo domačo rakicu, iz grozdja. Vendar sem jo raje hvaležno odklonil in se priporočal za zvečer. :) Po zajtrku (v času kosila) smo se s Stevotom odpravili ogledat Novi sad in tamkajšnjo trdnjavo. Hladno pivo na terasi, s pogledom na mesto, je bilo nepoplačljivo. Ko smo se odžejali, smo pičili v njihov največji nakupovalni center, kjer se nam je dobesedno zgodilo. Ko namreč prideš v trgovino, ki je odlično založena in na policah vidiš blagovne znamke, ki jih sploh ne poznaš, se počutiš kot Alica v čudežni deželi. Stevo nas je samo gledal, kako smo tekali naokrog in vse, kar se nam je zdelo, da rabimo, v prekomernih količinah zlagali v voziček. Račun – 100 €.
Zvečer smo se s Tanjo (Maricina hčerka, moja sestrična) in Stevotom odpravili na plažo ob reko Dunav, si namočili noge in si privoščili hladno pivce v tamkajšnji restavraciji. Kuka, Furc in jaz smo se nazaj peljali v jugotu od Tanje in po poti nam je kuka razlagala, da so oni doma imeli stoenko, tam nekje godine DEVESETE …… :) Evo, že se je razleglo krohotanje po celem jugotu. Sledil je še en večer pogovorov, odlične pijače in jedače. Seveda smo poskušali tudi Vecovo rakicu. Bila je enkratna.3. dan, petek 3.8.2007
Ko smo vstali, spakirali in se poslovili od Marice, Tanje, Stevota, Bojana (še en bretranec) ter malega Ognjena (Tanjin 5 letni sin, ki je jokal in hotel iti z nami), Vece in Nade, smo se odpeljali naprej proti Beogradu. Tam smo obiskali trdnjavo Kalimegdan (iz katerega se izredno lepo vidi, kako se Sava steka v Donavo),
nato pa še 
Kuču cviječa (Titov grob), ki je napram 17-letnim spominom sedaj deloval dosti bolj skromen in zapuščen. Redko kje smo videli kakega človeka in tudi zbirka daril, ki jih je Tito prejel iz vsega sveta, je zelo okrnjena. Prijazen gospod v Muzeju nam je na dolgo in na široko objasnil njegove resnice in videnja o Titu, takratnih dogodkih, sedanjih ureditvah v državah ex-Jugoslavije, sproti pa dodal še kako teorijo zarote. Ko smo se od njega uspeli posloviti, smo pičili naprej za Ohrid. Vožnja je bila dolga in naporna. Med potjo smo od Stevota prejeli SMS: "OOOOOOOGAVNO .... prd .... gde ste LJUDI?". Nasmejali smo se do solz in mu seveda odgovorili. Na mojo žlahto smo naredili tako velik vtis, da so nas, preden smo šli, kar nagovarjali, da se naj na koncu vrnemo. Celoten preostanek izleta sem od Marice, Tanje in Stevota prejemal SMS-e, kje smo, kaj počnemo in kako se imamo. Familija je pač familija, kri je debelejša od vode, kot pravijo.Ker smo v Skopju zavili narobe in kar naenkrat pristali na Kosovski meji ter se mogli obrniti, smo v Ohrid prispeli šele ob 2:00 zjutraj. Poklical sem prijatelja Perota, da nas je prišel iskat. Na kratko nam je pokazal jedro mesta in nas odvedel v eno od Burekčinic, da smo se najedli. Naslednje tri noči smo prespali kar pri njemu doma, čeravno je on že naslednji dan odšel nazaj za Slovenijo. Doma stanuje še njegova nadvse prijazna mama Nada.
4.dan, sobota 4.8.2007
Pero je v soboto (še preden je odšel) nekega prijatelja prosil za čoln in smo odveslali po jezeru, se kopali v kristalno čisti vodi in videli dogajanje na tamkajšnjih plažah. Velikanske gneče nališpane in spedenane mladine, ki fešta ob glasni muziki. Ko smo se vrnili v našo sobano, smo spoznali nekaj članov Perotove familije. Ko mi je žena enega od Perotovih bratov (ima jih 3 in 2 sestri) rekla Dobro večer, sem ji odzdravil kar z »dobra šečer!« in že smo se režali. Mali Vitorče, Perotov nečak, je izpadel kot mini-me. Ko sem ga gledal, kako niti za sekundo ne more biti pr miru in skos more neke štose izvajat, sem v njem videl sebe. Mali je faca!Zvečer smo se vsedli v taksi ter se odpeljali v nočni lajf Ohrida. Če smo poprej izvajali štajerske kobre in supermane, smo to noč izumili štajersko glisto (vam ob priliki pokažemo). Je pa zanjo zaslužna Vodka trojka. :)
5. dan, nedelja 5.8.2007
Na drug dan, ko smo se nekak k sebi spravili, sem spoznal Nadinega brata, ki jo je ravno obiskal. Mi je razložil, da je 3 leta starejši od svoje sestre Nade (drugače 70) in da je sedaj 75. Faca! :) Perotova žlahta je tako prijazna, redko kje srečaš še tako srčne ljudi. Po zajtrku smo poklicali Milko, neko znanko enega Kukinega prijatelja, ki ji pošilja 2 flaši terana, da ji jih predamo. Milka nam je kar ponudila, da se nekje dobimo in nam malce pokaže Ohrid. Če je poprejšnji dan bilo lepo sončno vreme, je ta dan deževalo. Z dežniki smo se odpravili v mesto, tam spoznali Milko in njenega fanta Kristjana, ki sta nama v parih urah pokazala Ohrid. Vso zgodovinsko bogastvo Ohrida, s tolikimi in tolikimi prelepimi Manastirji (pravoslavnimi samostani) in cerkvami, bi kar spustili, če ne bi bilo Milke in Kristjana. Ohrid namreč ima 365 pravoslavnih cerkva, toliko, kot je dni v letu, vendar nismo vseh pogledali, brez skrbi. V enem od Manastirjev sem za mojo pokojno babico, ki je poprejšnji dan imela rojstni dan, prižgal svečko. Čeravno je bila evangeličanka, ljubezen do bljižnjih ne pozna meja in v pravoslavnih cerkvah jo je moč začutiti.
V enem kafiču, kjer smo z našima novima prijateljema in Kristjanovo sestrično Jano, ki smo jo naključno srečali v enem od večjih Manastirjev, sem jaz neroda zlomil veliko zrcalo. WC je bil namreč tako ozek, da sta se v hodniku 2 človeka težko zamenjala in ko je vstopila neka ženska, sem zadel ob zrcalo, ki se je dobesedno sesulu na tla. Bjonda se je samo nasmejala, me pogledala in dejala: »7 let nesreče, a?«. Od sramu sploh nisem vedel, kam naj gledam. Kar naenkrat je pridrvelo vso osebje lokala in so vsi bulili v ta premajhen hodniček, kaj se je zgodilo. V tem času sva se z bjondo že zamenjala, tako da je izgledalo, kot da je ona povzročila neroden pripetljaj. Ona je izginila v WC, jaz pa v neznano. :)
Še preden sta Milka in Kristijan pičila za Skopje, kjer Milka dela kot zdravnica, Kristjan pa prevajalec iz angleščine v makendonščino, nas je Milka povabila, če se bomo slučajno potikali kaj po Skopju, da pri njej prespimo. Ko smo se poslovili, smo šli valda na plesku i čevape sa kačkavalom (oni tako pravijo mastnemu siru). Mmmmmmm, njami! Po kosilu/večerji smo se odpeljali na drug konc jezera v Sv. Naum, kjer stoji eden najstarejših Manastirjev. V milini prekrasne noči in ob šumenju valov jezera smo nekaj minut pred zaprtjem cerkve stopili vanjo in si jo ogledali. V njej je Sv. Naum pokopan in legenda pravi, če na grob položiš glavo, slišiš bitje njegovega srca. Šwed, jaz in Furc smo vsi poskusili, vendar brez uspeha. Kot smo dan pozneje ugotovili, smo poslušali na napačnem mestu. Najbolj je zgrešil Furc, ki je srce predvideval tam, kjer so baje noge. :) Kuka ni poskušala, razlog: poškodovano koleno.
Na poti nazaj smo se ustavili v trgovini in prodajalko pozdravili z Dobra-ta-ta večera-ta-ta. Spet ena monti-pajton situacija, ko samo bruhneš v smeh. Ampak oni res govorijo vse na ta-ta, pa si tega nočejo priznati. Face! Nadi smo želeli kupiti neko darilo v zahvalo za nočitev, vendar razen špecarije niso imeli nič drugega. Kalodont ali tamponi pa tudi nekak niso primerno darilo, zato smo se odločili, da ji naslednji dan kupimo nekaj lepega. Odpeljali smo se proti domu.
Ko smo se očedili za night-life, smo se s taxijem SUZUKI plus (eden od Perotovih prijateljev) odpeljali v diskač in na tc-tc-tc plesal in pil do jutranjih ur.
6.dan, ponedeljek 6.8.2007
Zjutraj smo spakirali cule, se poslovili od Perotove mame, in pičili za Skopje. V Ohridu smo se ustavili in mami kupili lepo majhno vazico z rdečo vrtnico v njej in ji odpeljali na dom. Kljub temu, da smo se že poslovili, smo ji še enkrat pozvonili in bila je zelo vesela darila. No, naposled smo le odfrčali proti Skopju, saj smo si rekli: Če nam kdo nudi brezplačno prenočišče, zakaj ga ne bi izkoristili. Ob iskanju Manastirja Sv. Jovana Bigorskega (v katerem naj bi se nahajal eden od treh obstoječih ikonostasov (stena z ikonami, ki ločuje oltar od prostora za vernike) iz orehovega lesa in kjer delajo baje fenomenalno kislo mleko, ki je tako trdo, da ga lahko režeš), smo večkrat zalutali s poti. Ker nismo želeli prepozno priti v Skopje, smo nehali iskat manastir in šli naprej za makedonsko prestolnico. Ko smo prišli v mesto, smo se dobili z našo prijateljico Milko, Kristjanom ter Milkinim bratom Filipom (študentom stomatologije), ki so nas odpeljali v restavracijo s tradicionalno makedonsko hrano. Jedli smo vsega po malem. Mmmmm, njami! Pred jedjo seveda opet rakica, med jedjo pa njihov traminec. Bil je lep večer pogovorov in smeha.
Po večerji smo šli v enega od tamkajšnjih barov na pivo, kjer smo ponovno srečali Jano in njenega sodelavca iz Dunaja. Znamenitost bara je, da v njem dobiš arašide in med jedjo olupke mečeš kar po tleh. So namreč dobri za nego talnega lesa. In valda smo si dali duška! :) Ko lokal zaprejo, dajo stole na mize in vse lepo pometejo, da obiskovalci na drug dan spet lahko v miru delajo nesnago. :)
Ura je bila že pozna, zato sta Milka in Kristjan odšla domov (Milka je zjutraj delala), pravtako Jana in njen sodelavc (sta imela zjutraj nek poslovni sestank). Je pa zato Filip ostal z nami in nas odpeljal v enega od tamkajšnjih barov, kjer se ga fešta. Sledil je spet žur olajlo!
7.dan, torek 7.8.2007
Ko smo se zbudili in pozajtrkovali, smo si s Filipom in Kristjanom šli ogleda par kulturnih znamenitosti Skopja. Največji vtis na nas je naredil leseni ikonostas v enem od tamkajšnjih manastirjev. Posebnost tega ikonostasa je, da je izrezljan iz orehovega lesa. Delali so ga 7 let in še danes jim ni jasno s kako tehniko. Ker so kosi kar v celoti izrezljani. Nič ni narejeno po delčkih in zlepljeno skupaj. Noro, res. Za videt! Pravtako velik vtis na nas je naredil voden ogled po njihovem nacionalnem muzeju. Ponavadi prideš v muzej in ti je bolj ali menj vse kr neki, ker ne veš, za kaj se gre in se ti ne ljubi brat, zato vse na hitro preletiš. Tukaj si je pa vodička vzela čas za nas 4 in Filipa ter nas popeljala skozi njihovo zgodovino. Vmes sem se zalotil, da sem jo poslušal kar z odprtimi usti, tako zanimivo mi je vse bilo. Prau orisala nam je takratno življenje.
Popoldan smo se dobili še z Milko in se skupaj odpeljali na Vodno planino (eden od hribov, na katerega meji mesto). Razgled je bil prekrasen. Videli smo celo Skopje. Tudi tam smo obiskali enega od Manastirjev ter sosednjo restavracijo, kjer smo ponovno jedli njihove domače jedi. A tokrat s prekrasnim pogledom na mesto. Na poti domov smo se ustavili nekje na polovici hriba in mesto pogledali že v žaru nočnih luči. Prelep pogled na utrip mesta, ki si ga poprej poznal samo iz knjig ali televizije.Ker smo na drugi dan šli že navsezgodaj na pot, smo ta večer šli samo še na sadne kupe (z zmrznjenim sadjem, ne vem zakaj) v enega od lokalov ob reko Vardar (Od Vardara pa do Triglava, od Đerdapa pa do Jadrana …. saj poznate?). Zvečer smo se poslovili od Kristjana in šli spat. Spali smo kar na tleh njihove dnevne sobe, v spalkah. In to ne na njihovo željo, marveč na našo. Šli smo se pač tabornike.
8. dan, sreda 8.8.2007
Navsezgodaj smo se spakirali, se poslovili od Milke, ki se ji je že mudilo na delo ter s Filipom odšli proti našemu avtu. Ko smo prtljago odložili, nas je Filip počastil s kavo in fuuuul dobrimi sendviči, v enem od bližnjih barov (po mnenju Filipa, ki nikoli ne meša ribe z mlečnimi izdelki :), baje najboljši sendviči v mestu. S kuko sva si namreč zaželela sendvič s tuno in jajci ter sirom, pa nama je Filip sir dobesedno odsvetoval, ker to pri njih nikoli ne mešajo). Poslovili smo se od Filipa ter odfrčali proti Dubrovniku. Obšli smo Albanijo, Kosovo in Črno goro, ker so nam jih odsvetovali (ni še varno) ter se ponovno peljali skozi Niš, kjer smo se ustavili na kavici. Skozi Niš teče dobesedno rdeča reka. Smo samo bulili. Ko smo med potjo prečkali Bosno, nismo mogli verjeti lastnim očem. Bosna je takooooo lepa. Vozili smo se po južnem delu ob reki Drini. To ti vmes kar dah zastane, ker je tako lepo in pristno. Te mogočne kotline in gozdovi, travniki in bregovi. Na cestah pa milijon enih majhnih tunelov, v katerih ni luči, ampak si svetiš sam. Bila je tišina, večinoma smo bili sami na cesti, nad nami pa zvezd nebroj za luč. Noro!
Po dolgi in kar se sedenja tiče dokaj naporni poti (svaka čast Swedu, ki je by the way ves dopust sam šofiral), smo končno prispeli v Dubrovnik. V kampu Solitudo (priporočamo!) smo postavili svoj šotor in precej zmatrani šli spat.
9. dan, četrtek 9.8.2007
Po zajtrku na armafleksih, smo odcapljal dol po hribu na plažo, kjer smo uživali ob bevandah, piru in se kopali ves popoldan. Ambient je fenomenalen … pogled na sosednje otoke, mogočen most dr. Franje Tuđmana, velikanske potniške ladje, ki plujejo v pristanišče … res, adijo pamet!
Popoldan smo se očedili in z busom (v katerem smo se skoraj skuhali) odpeljali v stari del mesta, kjer je glavno dogajanje. Ravno za las smo še ujeli, da smo lahko stopili na trdnjavo Lovrijenac (drugače poznana kot Gibralatar Dubrovnika), ki kot en kitajski zid, po katerem lahko hodiš, obkroža stari del mesta. Doživeli smo prelep sončni zahod nad mestom. V enem od restavracij, kjer smo si zdilali liter brezplačnega vina, smo jedli lignje in ribe, jim popili precej domačega belega vina oranžno-rdeče barve (4 litre) ter z hišnim muzikantom (na kitari) peli hrvaške zimzelene. Na poti do enega od nočnih klubov smo zvrcnili še liter Long Island Ice Tea in nato pozno v noč žural v tam trenutno najbolj IN lokalu.10. dan, petek 10.8.2007
Ko smo se zbudili, spakirali in odjavili v kampu (plačali smo samo en dan, kljub temu, da smo prenočili 2 noči), smo se podali naprej proti Neumu (edini kraj, s katerim Bosna meji na morje) ter zavili proti Mostarju. Pred tem smo se ustavili še v Međugorju, kjer smo prižgali svečke za naše pokojne in šli naprej za Mostar. Staro jedro Mostarja je sanjsko, celo je iz kamnov, po ozkih ulicah se sprehajajo ljudje in ves čas vohaš prijetne arome. Človek bi tam kar živel, tako lepo je. Imajo lokal Alibaba, ki se nahaja dobesedno v jami/skali. Ima take majhne separejčke s pouštri po tleh in vse je v orientalskem stilu. Za rešetkami v skritih kotičkih stojijo odprti zaboji polni zlatnikov, na katere kaplja voda iz jamskih sten. Hudo! Tam smo si privoščili kavico. Moram priznati, eden meni najlepših lokalov, ever! Pa vsi veste, da sem jih obiskal že mnogo! :)
Žal nas je preganjal čas, zato smo se odpeljali naprej za Sarajevo. V sarajevu smo avto kar parkirali na enem od parkirišč in šli v night life. Jedli smo pljeske i čevape sa kajmakom, čebulo in jogurtom zraven. Tako dobro, da smo si lizali prste (vsak svoje seveda). To noč smo prežural v dveh od mnogih Sarajevskih lokalov in prenočili kar v avtomobilu na parkirišču. Če je zvečer bil parking poln avtomobilov, je sredi noči naš bil edini. Nekje ob polšestih zjutraj smo se prebudili, ker smo na parkingu zagledali policiste in se zbali, da smo zabredli v težave (na parkingu je prepovedano spat v avtu), vendar policaja sta se samo ustavila, da v miru pojesta burek. :) No, mogoče nas pa nista opazila od povsem zarošenih stekel, kot da bi snemali Titanic 2. del. In že smo drnjohali naprej.
11. dan, sobota 11.8.2007
Zjutraj, ko smo se zbudili in se kar sredi parka oblačili in čedili, nam je prijazna gospa v sosednji trgovini ponudila, da avto zapeljemo izpred njene trgovine, da bo nanjga pazila, medtem ko bomo mi v mestu. Saj baje zelo radi vdirajo, misleč da najdejo denar. Gospe smo pozneje v zahvalo podarili kavo.
Tekom dopoldneva smo se potikali po Baščaršiji (Sarajevski stari trg) ter nakupovali darila za naše sorodnike in prijatelje, popoldne smo pa pičili proti domu. Po poti smo se še ustavili v Visokom, kjer so našli ostanke piramide. Ker je deževalo smo ogled opravili kar iz avta. Prijazen starejši gospod nam je v nekem katalogu kar s prstom skozi okno pokazal kaj vse se da videt in že smo šli naprej.
Po poti domov smo se ustavili še v Jajcu (A must be!), pogledali tamkajšnje slapove, po naključju srečali bobnarja Gašperja (svet je res majhen) in pičili proti severu na avtocesto ter drveli proti domu, kot da ne bi bilo jutra.
Če zlomljeno zrcalo za marsikoga pomeni 7 let nesreče, bom jaz izjema, kajti zame to pomeni začetek nove ere. ;)
PÄRTY!
Naročite se na:
Komentarji (Atom)