2008, na zdravje!

S ponosom v očeh in radostjo v srcu
se ozri na leto, ki je za tabo.

Pozabi slabo, ohrani vse lepo
in v novo leto vstopi z nasmehom na obrazu!

Rad vas mam!

Avtor: T.C. (res, res) :)

All I want for Xmas

Vesel božič ...

Sem Božičku naročil, da vam letos izpolni vsaj eno srčno željo. No, pa da vidimo. ;)

Podari objem

Svet je toliko lepši, ker v njem obstajajo ljudje, ki se ne bojijo ...

Eva ...

Bila si prva, ki si mi na moj zelo pomemben dan prišla nasproti s prešernim nasmehom ter me lepo pozdravila med Formitasovci. Imel sem kar malo treme, vendar ti si to nesigurnost s svojo prijaznostjo v trenutku odpihnila. V dveh letih sva postala izredno dobra sodelavca in še boljša prijatelja, ki sta skupaj počela marsikatero vragolijo. Čeravno naju včasih niso razumeli, nama je bilo važno, da se tisti trenutek midva zabavava. :) Sploh ne vem, kdo se bo zdaj z mano po nepotrebnem pačil ali pa brez razloga tekal po Formitasu in se smejal, kdo prepeval pesmi, ki jih nihče drug ne pozna in kdo bo zdaj kar naenkrat vstal od mize in z mano plesal kontra taktu glasbe iz radija?

Ravno zato mi je danes toliko težje, ker vem, da Formitas zapušča eden od njegovih sončnih žarkov. Pa vendar ne bom žaloval, ampak se veselil zate in za tvojo novo pot. V življenju mora vsak človek storiti, kar misli, da je prav, predvsem pa, kar mu srce pravi, da je zanjga najboljše. Mnogi izmed nas si tega ne upamo, ti pa si zbrala korajžo in greš naprej, novim dogodivščinam nasproti. Kak prijatelj bi bil, če bi ti pri tem stal v napoto?

Zato Eva, naj tele besede ne bodo slovo, ker se nočem posloviti od tebe, pač pa en velik pärty vzklik zate, da v Indiji najdeš vse odgovore, ki jih iščeš in se kmalu vrneš nazaj k nam, ki te cenimo in imamo radi!

Eva, you're simply the best! ;)

Srečanje bretrancev in sestričen ...

20 let nekje je tega, ko se je skoraj vsak vikend v Cörovo grabo (tako jo kličejo domačini) v Otovcih na Goričkem naselil smeh otrok. Radi smo prihajali na obisk k babici in dedku, ker sta bila ljubezniva človeka z velikim srcem. Rada sta nas imela in mi njiju. Vsakokrat sta nam postregla z najslajšo šunko, zaseko in domačim črnim kruhom, kar sem jih kdaj v življenju jedel. Imela sta petelina, ki ni maral otrok in nas je vedno podil, ko nas je zalotil na dvorišču. Čeravno smo se ga bali, smo ga kljub temo vedno znova izzivali. Že takrat smo bili taki mali pärtyglaži. :) Stric pri sosednji hiši je imel koze, ki smo jih hodili gledat, božat in hecat z zelenimi vejami. Koze so obožavale zeleno listje in ga zelo rade jedle, zato so se vsakokrat zapodile k tistemu, ki je odtrgal kako vejo iz dreves. Joj, kako smešno je bilo gledati, ko je kdo izmed nas tekel z vejo po hribu in kričal, za njim pa 30 koz. To je bil naš adrenalinski kick ... podivjane koze in petelin. :)

Takih zgodb je miljon. Milijon lepih spominov, ki so moje otroštvo naredili tako lepo.

Babice in dedeka že dolgo ni več, domačija je zapuščena, smeh otrok pa je izginil. Nekdaj navihani smrkavci so postali odrasli ljudje, ki živijo svoje zgodbe in iščejo svojo popolno srečo.

Rad jih imam, zelo. Povezuje nas več kot prijateljstvo, nekaj, kar nam nihče ne more vzeti.