Das hat die Welt noch nicht gesehen

Sag mal, hast du das gesehen,
wie sie lachen, wie sie gehen?
Manche Wesen sind so schön.
Innen wie aussen.
Sie verwöhnen
deine Sinne und gewöhnen
dich wieder an Liebe, die du kennst,
zu der du immer wieder rennst.
Diese Liebe ist real,
so real wie Höllenqualen.
Doch Höllenqualen sind egal,
wenn sich die Liebe dir entfacht.

Doch es ist gut wie es ist.
Der Mensch lernt nur, wenn er Scheiße frisst,
sonst reift er nicht.
Er weiß doch nichts.
Ich weiß noch nicht,
wann verstreicht die Frist?

Das hat die Welt noch nicht gesehen.
Trotzdem ist Liebe wunderschön,
ist unsichtbar und trotzdem da.
Freude und Leid das ganze Jahr,
man nimmt das Leben sonst nicht wahr.

Denn mit dem Herz sind wir meist blind.
Wer von uns ist schon wie ein Kind?
Offen für alles wie der Wind,
der doch dem Meer den Regen bringt
Er ist so frei und doch gewillt.

Gib mir einen Koffer für mein Herz,
der ist unendlich viel mehr wert,
wenn du ihn mitnimmst, wenn du gehst,
ihn bei dir trägst von früh bis spät,
ihn dann zurück bringst unversehrt.

Ich lauf des öfteren Gefahr,
zu vergessen wie schön das Leben bisher war.
Mit dir von Anfang an verflochten bis ans Ende meiner
Zeit.
Wir lieben das Leben und sind dafür bereit.

Denn wir alle werfen Schatten auf des Nächsten Licht.
Lass dich nicht zerbrechen und fürchte dich nicht

vor dem, was da kommt,
vor dem, was du fühlst,
vor dem, was du liebst.

Das hat die Welt noch nicht gesehen.
Trotzdem ist Liebe wunderschön,
ist unsichtbar und trotzdem da.
Freude und Leid das ganze Jahr,
man nimmt das Leben sonst nicht wahr.

Denn mit dem Herz sind wir meist blind.
Wer von uns ist schon wie ein Kind?
Offen für alles wie der Wind,
der doch dem Meer den Regen bringt
Er ist so frei und doch gewillt.

Das hat die Welt noch nicht gesehen.

Resnica ...

"Resnic je več na tem svetu! Svoje ne prevzemaj od drugih, ampak si jo ustvari iz lastnih prepričanj!"

Izguba ...

"Danes sem izgubil svojega najboljšega prijatelja!" so bile besede, ki so stopile v globine mojega srca. Prejšnji teden je namreč poprej napisan stavek žal postal resničnost enega od mojih kolegov. Odraz globoke žalosti in velikega razočaranja nad življenjem, na njegovem licu, je vse skupaj samo še podkrepilo.

Kako grozna je situacija, ko veš, da tako kot je bilo, ne bo nikoli več. Da časa ne moreš zavrteti nazaj in marsikaj nepovedano in neizživeto ostaja zgolj misel v širinah tvojega uma. Da človeka, ki si ga nadvse cenil in mu želel samo najboljše, v tvojem preostalem življenju ne bo več.

Ostaja samo velika praznina ...

"Zdaj mu je lepo tam nekje nad oblaki ..." in podobni stavki, s katerimi te mirijo tvoji preostali prijatelji in znanci, so zgolj majhna tolažba. Ali pa nikakršna.

Zakaj so vse stvari vedno tako dokončne? Zakaj ravno ta dokončnost in nemoč, ki jo spremlja, tako zelo boli?

Slepimo sami sebe! Vedno znova zapadamo in slepo prevzemamo vzorce, ki nas jih (prikrito) učijo drugi, pri tem pa pozabljamo, da je v vsakem trenutku pomembno samo tisto, čemur posvečamo svoj dih in za kar bije naše srce. Brez vsega preostalega kolektivnega družbenega balasta.

Naj ste še tako nasikani zoper kakega prijatelja, jezni na brata, sestro, starše ali karkoli drugega negativnega v tem trenutku preveva vaše misli, vedno se spomnite na to, da se vse to lahko zelo hitro dejansko spremeni v pravo bolečino.

Naj vas težki trenutki ne zdramijo le za hip, ampak za vselej. Cenite in poveličujte ljubezen, radost in iskreno prijateljstvo.

Vse ostalo je namreč nepomembno.

Ajkotu v slovo ...

Lesi mu je bilo ime, našemu prvemu škotskemu ovčarju. Neizmerno smo ga imeli radi, bil je član družine, vselej z nami. Nekega dne, iznenada, je poginil. Nekdo, ki nam ga ni privoščil, ga je zastrupil. Žalost je prekrila naš dom. "Nikoli več škotskega ovčarja" smo si rekli. Spomin bil bi preboleč. Vselej bi ga primerjali, v njem videli Lesija.

"Tomaž, ponujajo nam psa. Tako je lep. Jaz bi ga res imela. Kaj praviš?" me je vprašala mama. "Kakšne pasme je?" sem odvrnil. "Ne bo ti všeč, škotski ovčar je". Ker sem vedel, da si ga res želi, sem rekal "ne morem reči ne". Nekaj dni za tem se je v naš dom naselil majhen ljubek kuža, ki se je spodtikal ob travo in grizel vse, kar je prečkalo njegove očke, poimenovali smo ga Ajko. Vsi so ga občudovali in hote ali nehote smo tudi njega vzljubili. Če sem Lesija vsak dan videval, sem Ajkota videl le enkrat na mesec, ko mi je čas dovolil, da se vrnem domov. Vendar Ajko mi tega ni zameril, vsakokrat me je sprejel, kot da bi bila največja prijatelja. A moje srce se ni ogrelo, kot se je nekoč. Tega se zavedam šele danes, ko je za to prepozno. Ajkota ni več, zbil ga je avtomobil. Še teden dni za tem je živel in se boril za življenje. Vozili smo ga k veterinarju, vsak dan. Če smo ga kadaj imeli radi, kot si je zaslužil, je to bilo v tem tednu. Božali smo ga, ga vzpodbujali, da se bori, vendar on nam ni vedel povedati kaj mu manjka. Umrl je. Zdravili so ga za napačno diagnozo. Imel je notranje krvavitve, veterinarka pa nam je zatrjevala, da je nekaj drugega. Če bi ga peljali v Ljubljano na rentgen, bi danes verjetno še živel.

A zdaj je prepozno. Ajkota ni več. Upam. Srčno upam, da je tam nekje nad oblaki, teka po travniku z Lesijem in Bobijem, babica pa jih vzpodbuja, se smeji in neizmerno uživa, saj vidi, da globoko v svojem srcu vseeno vemo, da so vsi dobro.

Ne mine dan, ko jih ne bi pogrešali.

Ajko žal mi je in ja, imam te enako rad kot Lesija in večno te bom imel.