Hvaležen sem tem velikim ljudem, ki jim je mati narava dala ta dar, da ustvarjajo mojstrovine. Pesmi, ki imajo moč v trenutku obuditi spomine na prelepe čase brezskrbnega otroštva. Spomnim se vsakodnevnega pričakovanja, prijetnega druženja ob televizijskem zaslonu in vonja poletnih noči. Bilo je res lepo.
Pa vendar me včasih zagrabi, da bi kričal. Zakaj je vse tako minljivo? Zakaj so le spomini tisto, kar nam ostane? Kako naj maksimalno uživam v sedanjosti, za katero vem, da bo enkrat le lep spomin? Kako naj ljudem okrog sebe dopovem, da se obremenjujejo z nepomembnostmi?
8 komentarjev:
Te nanizanke se pa ne spomnim, sm verjetn premlada! :) Je pa pesem lepa. In poznam občutek ko slišiš kako staro melodijo, ki te spominja na preteklost. Se ti naježi koža, usta se avtomatsko razvlečejo u nasmeh, spomini pa podivjajo. Uiiiii, lep občutek!
Glasba ima tako veliko moč. V trenutku te popelje v vse spomine. Spomniš se kako si kot otrok sedel na kavču, s prijatelji ali z družino. Kako si brezskrbno čakal vsak nov dan, tisto uro, ko je na TV bila spet ta serija (ali kera druga). Spomniš se vonja jedi, ki jih je pripravljala mama ali babica. Vseh idej, ki so takrat rojili po tvoji glavi. Stvari, ki si se jih takrat veselil, zdaj pa za njih nimaš časa, ker si pač odrasel.
Ni vedno smeh, ki prešine moj obraz, ko zaslišim melodije iz preteklosti. Včasih me spomnijo na ljudi, ki so za vselej zapustili moje življenje in jih v težkih trenutkih zelo pogrešam.
Mogoče je vse minljivo zato, da imamo vedno znova prostor za nove stvari. Ja, stvari, ki nam čez čas pomenijo spet le lep ali manj lep spomin. Ampak življenje spet teče dalje in nam ves čas daje možnost, da si ustvarimo več lepih in čim manj grdih, težkih spominov. Vse se vrti. In vse se zgodi z razlogom. Pomembno je živeti za sedanjost. U resnici imaš samo na sedanjost vpliv. To mora doumet vsak posameznik, prej ne more imet lastnega miru.
Tud sama sem zgubila par ljudi, ki so mi pomenil ogromno. Pogrešam jih ob težkih trenutkih, da bi me tolažli, ob najlepših trenutkih, ki jih preživljam brez njih, pa si želim da ne bi blo tko... Ampak nekoč se spet srečamo. In spet bo lepo. O=
Lepo si to napisala. Saj v osnovi sem velik optimist, ob enem pa tudi zelo emocionalen. Simbolika mi v življenju veliko pomeni, zato intenzivno živim v sedanjosti in gradim za prihodnost. Ne vem, kam vse pelje, vem le da bo lepo. Vsak si zasluži to, kar daje, zato poskušam dajati čimveč. Ljudje iz moje preteklosti so me tako učili. Jih pa včasih, ko mi je težko pri srcu, zelo pogrešam. In prav je tako.
V meni, v mojih miselnih procesih živijo naprej. Pärty! =O
Zelo lepo! ... nimam kaj dodati. Le potrdim lahko vajino razmišljanje in se vama pridružujem.
Tudi jaz bi s teboj, Tomaž, zakričala!
Zakaj samo spomini? Zakaj čas tako beži?
Zmenjeno, pol se pa enkrat zmenimo. Gremo do spominov, v kak muzej ali knjižnico, in kričimo kot da ne bi bilo jutra! :))))
Kdo je za? :)
Hvala to za res tako lepe besede. Imaš popolnoma prav...prav je,da ljubimo in izgubimo,da včasih upamo in ostanemo praznih rok,da se trudimo,pa včasih pademo...to nas dela močnejše in nam daje še večjih moči takrat,ko bi drugače brez vseh teh izkušenj že zdavnaj obupali in se vdali...
Veš kaj...mogoče je prav da je vse skupaj minljivo,...da znamo bolj ceniti tiste maljhne,trenutne malenkosti...in da se nam stvari ne zdijo tako samoumevne...da se zavedamo,da moramo za marsikaj vložiti ljubezen,podporo in zaupanje v ljudi. Tudi spomini naj le ostajajo. Spomini so lepi,ker so večni...in so razlog za marsikateri nasmeh na obrazu. So samo naši,in zato nekaj posebnega.
Ljudje se zgubljamo v svetu. Pozabljamo na bistvo. Kot je rekel Mali princ...če hočeš videti,moraš gledati s srcem...bistvu je očem nevidno. Kako resnično. Res je...ljudje venomer le iščejo napake,analizirajo površinske stvari in ne razumejo,kako kratko je življenje in kako pomembno je,da pustimo nepomembnosti ob strani in preprosto ŽIVIMO,kot nam tisti trenutek narekuje srce...vsaka odklonskost se nam zdi nedovoljena in za družbo nesprejemljiva. ZAKAJ? Bodimo vendar to, kar smo...živimo za ta trenutek.
Verjetno pa je največji sovražnik vsega človeški egoizem. Ko se bomo naučili,da le z dajanjem ljubezni prejemaš ljubezen...in da je za srečno življenje potrebno gledati pri drugih na pozitivne stvari in izvleči iz ljudi tisto kar je res dobro v njih...potem bomo srečni. Še prej pa...sprejeti sebe in biti srečen,da si to,kar si.
PS: objela sva se:) Definitivno...še kdaj:)
Oh ja, kako smo trepetali za Orryja in Madeline ... :D
Objavite komentar