Zakaj se le vsakokrat, ko zvemo kaj žalostnega za trenutek streznimo? In zakaj samo za trenutek? Zakaj tako hitro pozabimo na bistvo življenja, ki ga že vselej nosimo v sebi in se ga zavemo samo ob ganljivih trenutkih?
A mora res preteči celotno življenje preden človek ugotovi, da živi zase in samo zase? Da gleda s svojim srcem in da je svet, ki se ga tako "boji" viden samo, če nanj posije sonce?
Zunaj je toliko lepega, mi pa se ukvarjamo z nepomembnostmi.
Dajmo evro, ki ga sami rabimo, nekomu, ki ga še bolj potrebuje in hranimo svoje srce iz hvaležnosti njegovih oči. Pokličimo prijatelja, brez katerega nekdaj nismo mogli biti, on nas je soustvarjal in še vedno ima to moč. Ne šparajmo z lepimi besedami do soljudi, polepšajmo jim dan. Plešimo, pojmo in kričimo, če si tega želimo, življenje je tu in zdaj, zato ga živimo!
Naj nas nevedneži nikoli več ne zlomijo, ker MI smo močnejši od njih.
4 komentarji:
0=
Nimam drugega komentarja. :)
=O
Wow! :-)
Super si! :-)
Tina, hvala ti! Mi vsi smo super, če le hočemo. ;)
Objavite komentar