Turške prigode ...

Bile so štiri, ki so povzročile solze smeha, zato jih je vredno ovekovečiti ...

1. Šuma (Nataša) je skoraj zamudila na letalo iz Graza za Dunaj, ker ji je mama doma zjutraj še kavico kuhala. Po poti me je klicala, da sem podaljšal čas za Cheking. Za las sva letalo naposled le ujela.

2. Sprehajamo se po cesti z Zaferjevimi bretranci in sestričnami, nakar jaz nekje v bližini zaslišim nekoga, kako poje. Pärtyglaž kot sem, ga začnem oponašati. Kar naenkrat me vsi začudeno pogledajo. Mateja mi pravi, da tega tu ne smem početi, ker je kaznivo. Nič mi ni bilo več jasno, pa jo vprašam: "Zakaj pa ne?" In mi pravi, da so Turki zelo alergični, če se kdo iz Imama, ki se ga sliži iz zvočnikov stolpov džamije, norca dela. Uffff, kaj mi je bilo nerodno tisti trenutek. Takoj sem se opravičil in jim razložil, da sem dejansko mislil, da je to nek one man band v sosednji ulici. Niso mogli drugače, kot da se mi smejijo. Spet je bilo vse OK.

3. Sedimo v restavraciji s turškimi domačimi jedmi in čakamo, da nam prinese hrano. Nataša je bila že nekoliko lačna, vzame v roke pribor, z njim rahlo udarja po mizi ter zraven precej na glas govori: "am am am am am am ..." Zafer jo takoj prekine in ji pravi, da naj neha s tem, ker se v bistvu sred lokala po njihovo dere: "pička pička pička ..." Bwahahahahaha, kva smo se režal. :)

4. Zadnji dan pred najinima letoma (mojim za Dunaj ter Šuminim za München, eno uro za mano) smo šli nabavit še baklavo. Tok cajta smo se opletali v tisti slaščičarni in pili zastonj limonado, da smo na čas povsem pozabili. Do zaključka Chekinga je bilo samo še 20 minut, mi smo pa do letališča imeli še 40 minut. Zahvaljujoč Zaferju in njegovemu očetu, ki je poklical na letališče, so Pärtyglaža počakali. Ma, tut iz tega smo se smejali. Kaj pa naj?

Turčija, ostala mi boš za vselej v spominu. Noro je bilo! Hvala.