Bila je obupana nad svetom. Vse, v kar je verjela, se je spremenilo v prah. Strah jo je bilo vsakega jutra, ko je odprle oči in se je vrnila ta neusmiljena bolečina. Noč je zanjo bila nočna more, kjer neprestano uhaja krempljem realnosti. Verižna reakcija v njeni duši jo je privedla do točke iz katere več ni mogla uiti. Sama se je pogrezala v brezno samousmiljenja, iz katere je prijateljske vezi več niso mogle izvleči. "Ljudje so hudobni, egoistični in nesramni" je bilo njeno novo prepričanje. "Vsak gleda samo na svojo rit" je bilo vodilo njene komaj vidne samoobrambe. "Nihče se več ne zna nasmehniti ali pa komu nameniti kako lepo besedo, brez da bi pri tem gojil še kak drug prikrit interes" so venomer ponavljale njene misli.
"Beeep! Beeep! Beeep!" - zvok, ki odmeva in odmeva v njeni glavi. Petkrat na teden, 8 ur na dan. Monotonost službe je pokrov čez brezno, v katerega se je ujela. Le kako naj uide tej stiski, ki uničuje njeno življenje?
Beeep! Beeep! Beeep!
"15,43€ prosim!"
"Gospa, oprostite, ampak nekaj ni uredu. Mislim, da ste mi premalo zaračunali!"
"Premalo? Kako premalo? Pa saj ni nič takega vmes, da bi moglo biti več. Ali?"
"Gospa, bova vseeno na koncu preverila, zmenjeno?"
"Pa res! Zaračunala sem tri komplete obešalnikov namesto štirih. Sploh ne vem, kaj naj drugega rečem, kot najlepša hvala!"
"Gospa, ni problema, še dobro da sem opazil. Bova neplačan komplet posebej zaračunala, zmenjeno?"
"Joj, še enkrat vam hvala. Res. Hvala!"
"Malenkost gospa, lep dan vam želim. Na svidenje."
"Na svidenje! Hvala!"
Človek, ki je s svojo dobrotljivostjo v njej sprožil verižno reakcijo duševnega samookrevanja, je odšel v neznano. Storil je dobro delo. Brez da bi se tega zavedal, ji je povrnil nasmeh na lice. Odprl ji je novo okno, nov začetek upanja, da svet le ni tak, kot se ji je zdel.
Spremenila je svoje načrte in se odločila za življenje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar