Resnična 1 ...

Zaživel je po svoje. Najel si svoje štiri zidove in si ustvarja eksistenco, kot si jo je vedno želel. Nihče, ki mu pravi, kako naj, kaj sme in česar ne. Sam, popolnoma sam izbira vrsto WC papirja, odloča o tem ali je koš za smeti že poln in kdaj ga bo nesel dol, kaj bo imel v hladilniku in kam bo karkoli odstavil. Marsikdo se tega ne zaveda, ampak svoboda je, ko se lahko zakleneš, izklopiš mobilni telefon in si popolnoma v svojem svetu. Ko si 100% krojač svojega dneva, si šele zares svooden.

Lokacija je izjemna. Le nekaj minut ga loči od centra mesta, okrog sebe pa ima vse, kar potrebuje.

Obožuje sadje, zato skoraj vsakokrat po službi gre do soseda sadjarja, ki ima izvrstne pomaranče. "Spet sem tu" in "te pomaranče so zakon" so stavki s katerimi venomer vstopa skozi vhod. Sadjar se samo še smeje, ker točno ve, da bo spet vzel pet pomaranč. Pa sicer ni predvidljiv, ampak kar se pomaranč tiče že.

Vse bi bilo lepo in prau, če pred kratkim na drugem vogalu ne bi opazil, da ima konkurenčni sadjar še boljše orjaške pomaranče. Zdaj vsakokrat po službi pomaranče nabavlja pri drugem sadjarju in jih dobesedno skriva, da ga prvotni sadjar ne bi opazil. Z vrečko s 3,44€ vsebine opleta med avti in stebri ter pretihotaplja sočno robo v svoj brlog. Do zdaj mu je še vsakokrat uspelo, kaj pa bo, ko ga bo enkrat zagledal s konkurenčnimi pomarančami, pa ne vemo. Bo mar zardel kot rdeč semafor ali pa kot je v njegovi navadi še kaj bolj nerodnega storil? Stopil v velikanski pasji kakec, se zaletel v steber, spodtaknil čez grm, strgal vrečko in po ulici lovil razigrane oranžne žoge? Kaj le vesolje naklepa? ...