Ajkotu v slovo ...

Lesi mu je bilo ime, našemu prvemu škotskemu ovčarju. Neizmerno smo ga imeli radi, bil je član družine, vselej z nami. Nekega dne, iznenada, je poginil. Nekdo, ki nam ga ni privoščil, ga je zastrupil. Žalost je prekrila naš dom. "Nikoli več škotskega ovčarja" smo si rekli. Spomin bil bi preboleč. Vselej bi ga primerjali, v njem videli Lesija.

"Tomaž, ponujajo nam psa. Tako je lep. Jaz bi ga res imela. Kaj praviš?" me je vprašala mama. "Kakšne pasme je?" sem odvrnil. "Ne bo ti všeč, škotski ovčar je". Ker sem vedel, da si ga res želi, sem rekal "ne morem reči ne". Nekaj dni za tem se je v naš dom naselil majhen ljubek kuža, ki se je spodtikal ob travo in grizel vse, kar je prečkalo njegove očke, poimenovali smo ga Ajko. Vsi so ga občudovali in hote ali nehote smo tudi njega vzljubili. Če sem Lesija vsak dan videval, sem Ajkota videl le enkrat na mesec, ko mi je čas dovolil, da se vrnem domov. Vendar Ajko mi tega ni zameril, vsakokrat me je sprejel, kot da bi bila največja prijatelja. A moje srce se ni ogrelo, kot se je nekoč. Tega se zavedam šele danes, ko je za to prepozno. Ajkota ni več, zbil ga je avtomobil. Še teden dni za tem je živel in se boril za življenje. Vozili smo ga k veterinarju, vsak dan. Če smo ga kadaj imeli radi, kot si je zaslužil, je to bilo v tem tednu. Božali smo ga, ga vzpodbujali, da se bori, vendar on nam ni vedel povedati kaj mu manjka. Umrl je. Zdravili so ga za napačno diagnozo. Imel je notranje krvavitve, veterinarka pa nam je zatrjevala, da je nekaj drugega. Če bi ga peljali v Ljubljano na rentgen, bi danes verjetno še živel.

A zdaj je prepozno. Ajkota ni več. Upam. Srčno upam, da je tam nekje nad oblaki, teka po travniku z Lesijem in Bobijem, babica pa jih vzpodbuja, se smeji in neizmerno uživa, saj vidi, da globoko v svojem srcu vseeno vemo, da so vsi dobro.

Ne mine dan, ko jih ne bi pogrešali.

Ajko žal mi je in ja, imam te enako rad kot Lesija in večno te bom imel.