"Danes sem izgubil svojega najboljšega prijatelja!" so bile besede, ki so stopile v globine mojega srca. Prejšnji teden je namreč poprej napisan stavek žal postal resničnost enega od mojih kolegov. Odraz globoke žalosti in velikega razočaranja nad življenjem, na njegovem licu, je vse skupaj samo še podkrepilo.
Kako grozna je situacija, ko veš, da tako kot je bilo, ne bo nikoli več. Da časa ne moreš zavrteti nazaj in marsikaj nepovedano in neizživeto ostaja zgolj misel v širinah tvojega uma. Da človeka, ki si ga nadvse cenil in mu želel samo najboljše, v tvojem preostalem življenju ne bo več.
Ostaja samo velika praznina ...
"Zdaj mu je lepo tam nekje nad oblaki ..." in podobni stavki, s katerimi te mirijo tvoji preostali prijatelji in znanci, so zgolj majhna tolažba. Ali pa nikakršna.
Zakaj so vse stvari vedno tako dokončne? Zakaj ravno ta dokončnost in nemoč, ki jo spremlja, tako zelo boli?
Slepimo sami sebe! Vedno znova zapadamo in slepo prevzemamo vzorce, ki nas jih (prikrito) učijo drugi, pri tem pa pozabljamo, da je v vsakem trenutku pomembno samo tisto, čemur posvečamo svoj dih in za kar bije naše srce. Brez vsega preostalega kolektivnega družbenega balasta.
Naj ste še tako nasikani zoper kakega prijatelja, jezni na brata, sestro, starše ali karkoli drugega negativnega v tem trenutku preveva vaše misli, vedno se spomnite na to, da se vse to lahko zelo hitro dejansko spremeni v pravo bolečino.
Naj vas težki trenutki ne zdramijo le za hip, ampak za vselej. Cenite in poveličujte ljubezen, radost in iskreno prijateljstvo.
Vse ostalo je namreč nepomembno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar